Anna Watzinger

Bivanje v ljubljanskem avtonomnem kulturnem centru Metelkova mesto – sodelovanje z galerijo Srečišče (KUD Sestava) v hostlu Celica in ateljejem Azil (KUD Mreža in Julij Borštnik) – me je kot rezidenčno umetnico obogatilo z najrazličnejšimi izkušnjami in me navdihnilo na različne načine. Spoznala sem veliko Metelkovcev, ki so z mano delili izkušnje, ki jih imajo s tem edinstvenim prostorom, in mi povedali več o tem, kako se na različne načine vključujejo vanj.
Še posebej zato, ker sem bila nastanjena v lepem in udobnem ateljeju Azil v samem središču Metelkove, sem lahko doživela celotno paleto vsakodnevnega življenja v »zaodrju« Metelkove.

»SKOZI MOJA OKNA / MOJE OČI«, video projekcija

Poleg sodelovanja s slovensko umetnico Katjo Oblak sem se ukvarjala s svojim dojemanjem Metelkove, pomemben del katerega je začel postajati tudi atelje Azil. To je spodbudilo nastanek podobe in termina »vmesnega prostora« (Zwischenraum), ki tvori konceptualno ozadje mojega lastnega dela in je tudi pomemben element umetniškega dela»Lipa 08-31«, nastalega v sodelovanju s Katjo Oblak.

Ker se atelje Azil nahaja v neposredni bližini Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM), pogled skozi njegovo okno omogoča vsakodnevno vizualno povezovanje s tem »vmesnim prostorom« – srečevanje, kakor tudi mejo med različnimi izvedbami arhitekture in mestne (infra-) strukture, ki so rezultat različnih socio-kulturnih in političnih izvorov tako imenovane »subkulture« (Metelkova mesto) in »visoke kulture« (npr. +MSUM kot del muzejske ploščadi). Hkrati pa ti prostori, strukture in načini obnašanja, ki z različnim videzom tu obstajajo eden poleg drugega, izvirajo iz skupne zgodovine, saj so bili del velike vojašnice, katere sledi so še vedno vidne na obeh straneh.

Po mojem dojemanju je pomembna lastnost vmesnega prostora to, da implicira podobo praznine in se zato izmika natančnim definicijam – značilnost, ki jo dojemam kot nekaj, kar javnim mestnim strukturam manjka. Poleg stalne prisotnosti reklam, propagande in prisiljenega potrošništva se zdi, da o tem, kako naj bi ljudje uporabljali javne prostore, večinoma odloča mestni svet. Zato lahko vmesni prostor omogoči kritičen pristop do politično in ekonomsko motiviranih dejanj uporabe javnega prostora. Po mojem mnenju je Metelkova eden najbolj živih primerov takega potenciala vmesnega prostora.

V ateljeju in zunaj njega sem začela eksperimentirati z različnimi performativnimi intervencijami, vendar s svojim telesom in tako, da sem namesto telesa uporabila ustrezne pripomočke, kot so ogledalo (podnevi), bakla (ponoči) ali veliki mobilni metelkovski stolp. Te male eksperimente je mogoče razumeti, kakor da začasno razširjajo Metelkovo, posegajo v obstoječe strukture in jih uporabljajo, npr. z dejanskim premikanjem objektov. Vendar sem se v prvi vrsti osredotočala na vmesni prostor ateljeja in njegove okolice nasproti njega (+MSUM), tako da sem muzejsko fasado uporabila za bolj nematerialne intervencije – kot projekcijsko platno za svoje videe, ki je dobesedno reflektiralo moje dojemanje in vključenost mojega okolja.

Video delo »SKOZI MOJA OKNA / MOJE OČI« obsega vse posnete intervencije in sem ga 24. aprila 2014 predstavila na fasadi muzeja +MSUM na Metelkovi.




»Lipa 08-31«, video
Sodelovanje s slovensko umetnico Katjo Oblak

Katja Oblak, članica KUD Sestava, ki kiparstvo povezuje s plesom butoh, me je povabila na delavnico butoha na festivalu Histeria v Gračišču, da bi se pripravili na najino sodelovanje v času, ki sem ga kot rezidenčna umetnica preživela v Metelkova mestu.

Ko sem prišla na to rezidenco, nama je Vesna Krmelj, umetnostna zgodovinarka, ustanovna članica KUD Sestava in kuratorka galerije Srečišče, predstavila ostanek lipe, štor, ki je ostal na Rožniku, potem ko so lipo že zdavnaj posekali. Razlog, zakaj se je mestna občina odločila za sečnjo, se je zdel nejasen, in to me je spomnilo na tedanji konflikt v Turčiji, ki ga je sprožil protest študentov proti odločitvi istanbulskih mestnih oblasti, da iz ekonomskih razlogov uničijo park Gezi (začeli so že s sekanjem dreves).

Odstranitev lipe se je zdela zelo primerna tema najinega sodelovanja. Še bolj pa se je zdelo, da je butoh primerna metoda za obravnavanje te teme in za to, da usmeriva pozornost na »prostor lipe«.

Rezultat najinega ukvarjanja z odsekano lipo je bila eksperimentalna predstava butoha ob njenem štoru in v okolici, pri čemer sva se spopadali z odsotnostjo drevesa in s specifičnim območjem okrog njega. Hkrati je performans potekal tudi za dve video kameri, s katerima smo snemali material za najino delo »Lipa 08-31«, predstavljeno v galeriji Srečišče. Torej umetniško delo »Lipa 08-31« nima ne prave prisotnosti performansa ne namena video dokumentacije: oba medija sta bila potrebna za doseganje želenega rezultata.

Zame je delo z lipo (objektom) pomenilo tudi delo s prostorom okrog njega (kontekstom); tako so bile konkretne naravne lastnosti kraja neposreden navdih za performans, kakor tudi ulična svetilka nasproti štora in cesta, ki poteka mimo. Ulična svetilka, ki osvetljuje štor, je postala del »lipinega prostora« kot spontan odrski žaromet za lipo in njeno zgodbo. V tem pogledu je svetilka postala pomemben element prizorišča za performans in tudi bistven kompozicijski element pri snemanju in montaži videa.

Znano je, da so lipe včasih sadili ob mejah in na zbirališčih sredi vasi. V tem primeru se zdi, da so drevo posadili za označevanje meje in ceste ob njej, ki bi bila lahko zgodovinska meja med mestom in naravo okrog njega. Tako je lipa postala metafora za idejo vmesnega prostora in ena od glavnih tem performansa. Kvaliteta vmesnega prostora bi bila lahko nekaj takega kot »sivo območje eksistence« in zdelo se je, da dobro razkriva stanje lipinega štora: sled odsotnosti drevesa, hkrati pa tudi podoba njegove navzočnosti, kar sta dve ambivalentni lastnosti, ki ju performans morda lahko nagovori.

Poleg naravnega zvoka okolja je performans v živo spremljala tradicionalna slovenska pesem o lipi (na violino jo je igrala Eva Rajh), kakor tudi na pametni telefon prenesen zvok, ki je nastal s pretvorbo slike lipinega štora v zvok s programsko opremo za analizator spektrograma. Oba zvoka sta rezultat obstoja lipe in nekako namigujeta na to, da ni razkoraka med naravo (analogen zvok) in kulturo (digitalen zvok); vse izhaja iz istega izvira, iz prostora vmes.

Med rezidenco na Metelkovi sem bila deležna podpore v različnih oblikah in od številnih ljudi. Tisti, ki bi se jim rada še posebej zahvalila, so:

Katja Oblak
Vesna Krmelj
Julij Borštnik
Nataša Serec
Janko Rožič
Tomaž
osebje Hostla Celica
Eva Rajh
Martina Marenčič in Sanja Žmavc
Alojzij Oblak in Julija Pečnikar
pa tudi vsi Metelkovci







Web: Anna Ehrlemark, Urška Merc, Uroš Gustinčič, Nataša Serec.
Animacija: Mileta Postić
program arhiv AKC Metelkove mesta dejavnosti novosti stik ACC Metelkova mesto archive activities news contact